Negativni okoljski in družbeni vplivi, ki sta jih povzročila kapitalizem in prosti trg, so od sedemdesetih let prejšnjega stoletja spodbudili razvoj razmišljanj in praks, namenjenih oblikovanju integralnejših vizij in perspektiv teritorialnega razvoja, ki temeljijo na „ponovni prisvojitvi‟ življenjskih prostorov s strani državljanov-prebivalcev. 

V skladu z bioregionalističnim pristopom mora ta proces potekati skozi „ekološko re-teritorializacijo krajev‟, ki se začne z „valorizacijo‟ posesti, tj. tistega sklopa virov, materialnih in nematerialnih dobrin ter družbenih vezi, ki so se tekom časa ustalili po zaslugi dolgotrajnih procesov. 

Bioregijo v tem smislu razumemo kot „geografski prostor in kraj zavesti‟, „ozemlje življenja‟, ki ga omejujejo naravne in družbeno-kulturne meje, ki niso upravno določene, temveč so odvisne od temeljnih naravnih značilnosti in odnosov, ki potekajo znotraj njega. 

V ta okvir sodi tudi predlog solidarnostnega gospodarstva, ki predvideva aktivno vlogo lokalnih skupnosti v njihovem življenjskem okolju ob priznavanju in obnavljanju vzajemnosti med človeško sfero in sfero ozemlja, na katerem se ta razvij. Te skupnosti prevzemajo pobudo, mobilizirajo lastne oblike podpore in organizirajo pobude na podlagi načel solidarnosti med človeškim in nečloveškim.